Miselni proces selektivne indukcije v kazenskem pravu

Ob množici okoliščin, katere spremljajo pot kaznivega dejanja, je lahko le ena odločilna.

Selektivna indukcija najde pot od posledice kaznivega dejanja do nastanka.

Neprekinjena veriga ponuja dokaze.si tekst

Postopek selektivne indukcije izhaja iz induktivnega načina razmišljanja. Izhajamo iz predpostavke obstoja množice okoliščin, ki so lahko odločilne (EPV1-3). S selektivno indukcijo pa je sedaj potrebno najti, katera od okoliščin vodi k podanemu rezultatu (EPV4). Selektivna indukcija izhaja iz obstoječih okoliščin, ki imajo podane vse prvine (beri: dele, ki sestavljajo logično celoto), in so zato lahko odločilne.

Pri abdukciji pa niso podane okoliščine, ki bi lahko bile odločilne. Podana je le ena prvina (ali več prvin), ki predstavlja del odločilne okoliščine (ali celo več okoliščin). Prvina je samostojna in neodvisna.

Prvina kot:

1. tisto, kar naredi celoto,

2. tisto, kar je potrjeno z logičnimi sklepi,

3. tisto, kar skupaj z drugim prvinami omogoča veljaven/pravilen logičen sklep

in

4. pravilo po Peircu, ki omogoča veljaven/pravilen sklep.

Ko imamo podan rezultat, tj. posledico kaznivega dejanja, in tudi vse okoliščine kaznivega dejanja, potem imamo podano celotno polje indukcije.

Polje indukcije predstavlja vzročno-posledična shema nastanka kaznivega dejanja. Če je v polju indukcije pot jasna, kar potrjujejo:

1. (vmesni) dokazi,

2. splošno znanje,

3. (dopolnilna) dejstva in dokazi 

ter 

4. logika (miselni proces), potem gre za tipično indukcijo.

Polja, ki vodijo do rezultata, so znana. Gre za preproste primere.

Če posamezna polja indukcije niso znana, so pa znane številne okoliščine, je potrebno s postopkom selektivne indukcije najti t. i. pot indukcije.

Selektivna indukcija najde logično verigo v polju induktivnosti. Izmed različnih okoliščin najprej najde pot do odločilne okoliščine in nato pot do rezultata. Pri tem deluje selektivno, saj se morajo okoliščine od začetka do konca verige potrjevati. Če ni sklenjena neprekinjena veriga, potem sklep ni potrjen in je potrebno spremeniti verigo ali celo najti novo verigo.

Navadna (torej tipična) indukcija pa izhaja iz odločilne okoliščine in le potrjuje verigo v polju induktivnosti.

Odločilna okoliščina omogoča oblikovanje zahtevnega pravnega vprašanja (EPV4).

Razliko med abdukcijo in selektivno indukcijo pa je najti pri soočanju z nepotrjenimi sklepi v miselnem procesu. Abdukcija torej najde pot od prvine odločilne okoliščine (ali več prvin odločilne okoliščine) do pojma odločilne okoliščine same. Selektivna indukcija pa že operira z okoliščinami in med njimi išče tisto, ki je odločilna. Če v primeru abdukcije sklep ni potrjen, potem se miselni proces vrne do prvin odločilne okoliščine. Prvine bi lahko označili tudi kot: znano nekaj posebno (abdukcija po Kaufmannu). Če v primeru selektivne indukcije ni potrjen sklep, potem se miselni proces vrnek podanim okoliščinam.

Okoliščine bi lahko označili tudi kot znano posebno.

Prvina ni dokaz, lahko pa postane del dokazovanja, če je potrjena veriga logičnega miselnega procesa (kar se tiče abdukcije).